Na avstrijski strani mejnega prehoda Ljubelj so verige obvezne – novica na radiu. V take razmere pa ne bomo tišali. Ampak, na Ljublej pa vseeno. Že sama vožnja od Podljubelja naprej je bila zelo zanimiva. Vozili smo se za plugom, ki je sneg na cesti samo zgladil. Vrtenja koles v prazno in plavanja sem ter tja je bilo kar precej. Kljub vsemu sva uspešno prišla na Ljubelj. Parkirišče na mejnem platoju je bilo že kar zasedeno, vendar sem našel še nekaj prostora na parkirišču pod smučiščem. Kljub ne tako zgodnji uri nas je proti Zelenici šlo bolj malo. Še sreča. Pasja sled je lepo potegnjena in kmalu sva pri koči. Brez ustavljanja nadaljujeva na vrh smučišča, na Triangel. Kmalu sva na vrhu in se malo podrenjava s še štirimi uživači. Pogled proti dolini, kakšna gužva, kolk jih gre gor, še sreča da sva šla direkt. Z vrha sva odsmučala levo po pobočju in ne na smučišče. Še precej nedolžnega pršiča. Snega je veliko. V koči sva se ustavila na obvezno tekoče okrepčilo in opazovala kolono pešakov kako uničuje – luknja pasjo sled. Koča je po novem zelo lepo urejena, prostorna in topla. Smučanje od zgornje postaje sedežnice je v smeri smučišča. Zgornji del bolj ob gozdu, po prelomnici proti srednji postaji pa bolj desno. Srečala sva še dve veliki skupini turnih smučarjev. Prismučala sva čisto do avta.

Davorina odložim v Kranju. So družinsko šli hodit po blejskem jezeru. Sam sem, ura je bila še zgodnja, šel še na Stari Vrh.

Prijetno in polno izkoriščen dan.