plavz_16

To soboto sva se s Petrom J. spustila v čisto nekaj novega. No, zadeva je stara preko 150 let, toda tudi za nas, ki imamo izkušnje s takšnim in drugačnimi »luknjami«, je bilo to čisto nekaj novega. Odzvali smo se na vabilo Francija Bogataja (urednik časopisa Loški utrip), da se spustimo v plavž in seveda vanj spustimo še nekaj strokovnjakov iz različnih področij.

Pride sobota, jaz poberem Petra in greva še na ferajn, da pobereva nekaj robe za spust v plavž. Ker se Peter vozi vsak dan v Železnike, mi je celo dovolil, da enkrat sedi poleg in samo komentira – okolico, ne vožnjo! Malo pred 08:00 že parkirava poleg plavža v Železnikih, kjer naju čaka že fotograf (med drugim) Andrej Bogataj.

Plavž v Železnikih; plavž je pravzaprav večja talilna peč za pridobivanje surovega železa. Ta plavž so zgradili okoli l. 1860, plamen v njemu pa ugasnili l. 1902. Je najstarejši slovenski plavž in tudi prvi zaščiteni tehnični spomenik v Sloveniji. To slednje je dosegel možakar, ki se je, ko je videl, da se plavž podira v namen uporabe kamenja, usedel na kolo in oddrvel v Ljubljano. Aja, to se je zgodilo kmalu po koncu II. svet vojni.

Počakamo še najbolj pomembnega člana – avtodvigalo in pričnemo z delom. Najprej se do line, kjer so dodajali material v plavž, dvigneva z Andrejem. Sprva je izgledalo, kot da je peč zasuta do vrha, toda kmalu ugotoviva, da je samo pokrita z deskami in na njem 20 cm golobjega dreka!!! Dobesedno! Nekaj na brzino odmečeva, a kaj kmalu zaprosiva za lopate. Odmečeva iztrebke (katere probava spotoma tudi prodati kot gnojilo za balkonsko cvetje), odmakneva deske in pred nama zazija vrh peči. Usposobiva reflektor in tako na oko ocenim globino približno 8 m (kasneje se je z laserjem izkazalo, da sem zgrešil za 30 cm!). Med tem časom je pa avtodvigalo dvignilo Petra do vrha, kjer je iskal primerno pritrdišče za vrv. Kmalu najde primerno zadevo in se spusti do nas. Mimo nas in na dnu peči. Tam pa polno … praznega. Razen seveda še nekaj cm golobjega dreka in zatohel zrak. Tako, peč je pregledana, potrdiva, da je varna za spuste in pričnemo z meritvami, slikanjem in jemanjem vzorcev.

Najprej spustiva notri (se opravičujem, ker sem pozabil ime) nekoga, da je zadevo malo premeril, skiciral in na podlagi tega bo kasneje naredil nov načrt plavža. Plavž je premeril tudi zunaj od »glave do pete«. Potem je sledil spust profesorja, ki je vzel nekaj vzorcev žlindre, katere pa je bilo bore malo, ker so očitno dobro očistili plavž, ko so ga ugasnili. Pogovor s tem profesorjem je bil zelo zanimiv. Razlagal je, kako je pravzaprav ves sistem deloval, da so v plavžu (groba ocena) dosegali tja do 1.600 °C in podobne zgodbe. Nato spustiva, aja … spuščala in dvigovala sva jih na princip protiteže … še Andrej da s svojim Canonom malo fotografira zadeve in to je to. Prepričevala sva še Francija, toda se je preveč bal … sedaj ne vem, a da se bo umazal, a teme, a naju s Petrom. Mogoče pa moje čelade z rožički. Sicer sem mu razložil, da to ni karakterno, ampak očitno ga nisem prepričal.

Pospraviva robo, pokrijeva luknjo in avtodvigalo naju spusti na tla. Še malo poklepetamo, izmenjamo izkušnje in ugotovitve, spijemo nekaj osvežilnega in gremo vsak svojo pot.

Lepo »zapravljena« sobota, z zanimivo izkušnjo. Prispevek do tudi v Loškem utripu, jaz moram pa (kot še nekaj ostalih) filmček skupaj zmontirati.

LP, Marko

Udeleženca: Peter J. in Marko Z.

This slideshow requires JavaScript.