Na razpisani turni izlet so prijave kar deževale, to bo veselo, sem si mislil. Nedelja zjutraj. Slabo vreme, kje? Glede na zasedbo sem se odločil da grem v Tržiški konec. Preko planine Dolga njiva na Plešivec. Z avtom do stare gozdarske bajte. Smuči na noge in po cesti pripravljeni za sankanje do planine.

Zanimiva in poučna tabla pred planino. Lahko bi bila še kje drugje.

Na planini vse zaprto. Svežih sledi tudi ni.

Nad Košuto se podijo megle.

Desno – Plešivec – vse je v soncu.

Snega ni v izobilju, bo treba malo več pazljivosti.

Na vrhu je samo še tabla, da smo na meji s sosednjo državo. Pogled preko Virnikovega Grintovca proti Jezerskem.

Priprava na spust. Že med vzpenjanjem sem opazil stare sledi. Upam da je kakšen poznavalec.

Stare sledi so bile res od poznavalca. Smuka v redkem gozdu s pravo strmino je bila odlična. Od 20 pa do 40 cm pršiča na trdi podlagi. Preko planine, po poti pristopa, sem hitro na sankaški progi. Na tej cesti – progi je samo na enem mestu pet metrov kopnega. Prismučal sem do avta. Malo pred osmo zjutraj sem šel od doma in doma bom še pred eno popoldan. Tura ki me ni še nikoli razočarala.  Napovedano slabo vreme se je privleklo šele pozno popoldan.