(foto Walter Z.)

Kot vsako nedeljo, smo se tudi tokrat spravili k maši … auuu to pa bi bilo zanimivo ja … 😀

Pred ferajnom se zberemo Peter, Walter, Andreja in jaz. Poberemo nekaj robe in se z dvema avtomobiloma odpravimo proti Prtovču. Z dvema zato, ker Peter ni vedel, kdaj ga bo zagrabilo, da bi se obrnil in šel domov na kostanj. Peter kot vaški fitipaldi drvi čez Bukovšk pole, mi pa lepo na izzy za njim. Na Prtovču vzamemo ključ od rampe … optimizem nas še ni zapustil … in gremo naprej za Petrom mimo lovske koče. Na kolovozu je ene 10 cm snega, ampak vse lepo in prav dokler nas Peter ne pokliče, da je drevje čez cesto. No, pa pač pridemo samo do tja, kjer je bilo drevje čez. Zaradi snega bi lahko prišli vsaj do rampe, mogoče bi se malo igrali in se celo pripeljali do Kloma, ampak žal … ali pa na srečo … nihče ne more rečt, da moj Sori tega ne zmore 😉

Obrnemo avtomobile v dolino in jih pustimo, da ne bo kdo mislil da smo šli tudi mi kar v dolino. Natrpamo ruzake in že plezamo čez prva drevesa. Čez prva ja, ker potem sta bila še dva čez cesto. Padla je odločitev, akaci.. akcijo malo skrajšamo, ker bomo izgubili nekaj časa s hojo. Bližje kot smo Klomskemu breznu več je snega … a to z nadmorsko višino narašča, a kako? 🙂 V glavnem na planini je že okoli 30 cm snega. Kot bi Walter rekel; “Šwoh urca, pa smo tle.” Vsi še ogreti od hoje, se hitro oblečemo, nadenemo kombinezone … razen Andreje, katera se je odločila že hoditi v njem, a smo potem kmalu po spomeniku bili deležni kao striptiza … in skočimo v železje. Iz vhoda prav lepo, toplo piha zato se kar podvizamo, privežem vrv in že po vrsti Peter, Andreja, jaz in Walter drvimo proti -100 m oz. do meandra, kjer nas čaka delo.

Na srečko je v meandru prostora samo za enega fizikalca, zato si delo kar lepo porazdelimo. Walter v meander ostali pa malo počijemo 🙂 Saj ne, Peter zleze pod meander, kjer bi lahko kaj pomagal, Walter z mašino v meandru, jaz se lotim zabijanja Z MACOLO enega svedrovca, Andreja pa da jo ne bi zeblo se opravi nazaj proti izhodu. Ropotanje, vrtanje in preklinjanje. Približno tak vrstni red z večimi ponovitvami, dokler ne zmanjka energije v obeh baterijah. A skala se še ni dala. Manjka še malo. No, saj je tudi zadnjič manjkalo še malo. Ampak naslednjič bo pa res! 🙂

Počasi se zbašemo iz meandra ven, ko na enkrat nekdo sopiha nad nami. Andreja je ugotovila, da je zunaj tudi mraz in je prišala nazaj dol. Malo smo jo ujezili, ker smo se ravno opravljali proti izhodu, ker se tudi spočiti ni mogla, ampak je kar pridno iz bremze prešaltala na žemar in začela plezati ven. Jaz poberem eno prasico, Peter drugo in Walter zadaj z eno malo boršo. Nekaj takega no, nisem ravno gledal kako in kaj.

Pridemo ven in se odpravimo proti avtomobiloma. Na poti opazujemo, kako se je en s štiri-kolesnikom pojal po snegu, kolovozu in tudi nekaj preko dreves. Ampak očitno ga pa je le srednje podrto drevo obrnilo in se je vrnil od kjer koli je že prišel. Na poti iz Prtovča, po tem ko oddamo ključ, se ustavimo v “Rovnu”, kjer imajo kar vredu pizze. Ampak samo pizze! No, pa tudi za pit in fuzbal, pa tobogan in guncnce.

Pot domov in … no, potem pa ne vem več kaj so ostali delali 🙂

 

LP, Marko :ugeek:

 

P.S.

Tudi nekaj fotk sem naredil. Ampak … poleg tega, da sem uničil displej, sem ga očitno tudi nekam založil 🙁 V pralnem stroju ga ni, ruzaku tudi ne, … no, če ga najdem dam fotke gor. Ali pa bo Walter kaj prispeval.