Na Jezerskem poberem Jezrjana in gledam južno stran Pristovškega Storžiča. Kje je pa sneg? Prvotni cilj sva spremenila in se odpravila v dolino Ravenske Kočne. Parkiram na koncu Anclove planine pri znaku STOP. Športno društvo je uredilo tekaške proge in tu gre po cesti. Termometer v avtu kaže da je zunaj -12. Ob 8 uri štartava. Greva po Lovski na Ledine in proti Ledinskemu vrhu.

Preko borovčevja prideva do prvih jeklenic. Smuči preseliva na nahrbtnik. Snega ni prav veliko, vendar dovolj da nama mestoma dela težave. Spotoma ogledujem tudi smer spusta. Iz prvega grabna nadaljujeva desno v naslednji strmejši in daljši graben. Napaka. Morala bi iti levo.

Izstop iz tega grabna je bil kar malo problematičen. Na izstopu prideva na markirano pot in malo višje grejo smuči lahko zopet na noge. Kmalu sva pri koči na Ledinah (po treh urah).

Hitro nadaljujeva proti ledeniku pod Skuto. Prečiva obsežno snežišče in se usmeriva proti Jezerskemu sedlu. Pogled na Ledinski vrh in njegovo “planko” . Tisto lepo smučišče in snežna podlaga po kateri sva hodila, deset cm. pa tudi do pol metra pršiča na trdi podlagi, nama je govorilo – pusti pri miru in pridi kdaj drugič.

Na sedlu se, zaradi mrzlega vetra, hitro okrepčava in pripraviva za spust.

Sam spust do koče je bil sanjski, vsaj za mene. Jezrjn se s smučanjem veliko bolj muči kot s hojo. Pri koči se malo bolj podpreva, prava malica. Čaka naju veliko bolj zahteven spust, mestoma že alpinistično smučanje. V glavnem se drživa letne markirane poti in uspešno prismučava do lesene lestve. Zadnjih 50 višinskih s smučmi v rokah in že sva pod steno pri vstopnih jeklenicah. Smuči tja kamor sodijo in spust. Zopet se drživa markirane. Na primernem mestu prečiva nizko borovčevje in se spustiva po starem hudourniškem plazu. Zopet eno samo vriskanje. Drsalno po ratrakirani tekaški progi in že sva, po šestih urah, nazaj pri avtu. Analiza ob okrepčilni pijači pri jezeru in zaključek na kosilu pri naših na 119 a.

Udeleženca: Walter in Jezrjn (Robert)

Po dolgem času je bilo gaženje izmenično.