No, pa je zopet napočil čas, ko smo skočili malo pod zemljo. Vsaj nekateri 😛 Drugi so pa skakali naokoli in šnofali za novimi jamami. Aja, en jamski sistem … po opisu sodeč skoraj tak kot Postojnska jama … so celo zmerili in eno nekaj pripravili za kopat … drugič.

Ampak Urša, Uroša in moja malenkost, pa smo skočili pogledati jamo katero smo nekaj tednov nazaj našli pri terenskem česanju. Takrat sem samo jaz se spustil notri in videl, da jo je cca 20 m, sedaj sta pa Uroš in Urša prevzela pobudo. Ampak vseeno ju je bilo potrebno malo v rit brcat 😛 Urošu smo naročili en fiks pokniti v steno iz dveh razlogov. Prvi, da je probal novi sveder, kateri se je dobro obnesel in drugi … ja itak, da je naredil sidrišče in malo potreniral. Pa še kdaj ga bo moral 😉

Urša pa je imela čez merjenje brezna. Jaz pa v vlogi očeta, ki je vse nadziral. Razen ko … no, o tem kasneje. Zunaj poberemo koordinate in že zginemo v jamo, ostali pa naokoli. Kot sem že omenil, najprej Uroš, nato Urša in nazadnje jaz. Ozek vhod, malo počepneš, se stlačiš čez eno poličko in že bingljaš nad ene 15 m breznom. Ko se pripeljem do njiju, sem prvo dobil vprašanje, kako sem prišel skozi ožino, ne da bi kaj skozi vrgel. Hja … zlile sem se, kaj 😀

Urša prvič meri, zato ji dam hitro en šnel-kurz, še malo podebatiramo z Urošem in počasi via izhod. Uroš prvi z metrom, jaz blokec v roke, Urša pa z naklonometrom in kompasom. Malo, no maaaaaaaaloooooo se še lovi, ampak do sončne svetlobe ju že skoooooraj pogrunta 🙂 Aja, prek sem se ustavil, ko sem začel pisati “razen ko …” … ko sta me obmetavala s kamenji. V kot sem se stiskal ko premražen in premočen, predvsem pa prestrašen maček … okoli mene je ropotalo ko leta ’43 … ampak na srečo me je zadel samo manjši šrapn … kamenček.

Pridemo ven, baje smo zgrešili 4 plohe, na kar smo bili zelo ponosni. Terenci so bili tudi že okoli jame zbrani in se počasi odpravimo v dolino. Zaključek … standart … standard … stantard … no, kot ponavadi 😀

{phocagallery view=category|categoryid=18}

LP, Marko :ugeek: