V četrtek na jamarjih se je začelo govoriti o tem, da bi šli na canyoning oz. soteskanje po Grmečici. Sama nisem še nikoli poizkusila česa podobnega, ampak je Simon glasno v sekundi oba prijavil. Je rekel, da bova vsaj kombinezone lahko oprala brezplačno. Prava Gorenjca, a?! 

Tako smo se v nedeljo ob 7:30 zbrali na dogovorjenem mestu v Kranju (pri AMZS)  Walter, Marko, Andreja, Tomaž, Urša, Simon in jaz, od tam naprej pa smo se skupaj z enim kombijem in enim avtom odpeljali proti Nomenju (s postankom za kavico na avtocesti), kjer smo pustili avto in se vsi skupaj nabasali v kombi. Potem pa proti Nemškem Rovtu, kjer smo začeli z iskanjem izhodišča. Pa iščemo in iščemo,  vprašamo domačina, ki ni najbolje vedel, kje naj bi to bilo, pa kličemo Perota, ki je tukaj že soteskal, pa se iz njegovih napotkov tudi ne znajdemo najbolje, nato pa se zapeljemo pred neko hišo in nam gospodar le pove točno kje naj pustimo kombi in kam naj se usmerimo potem.

Potem je šlo kot po loju. Preoblačenje v neoprenske obleke, pa čez še naše jamarkse kombinezone (za zaščito neoprenov) in tako oblečenim nam je postajalo vedno bolj vroče. Kmalu se nam je že kar mudilo proti vodi. Ko prispemo do vode se nekateri takoj vržejo v najmanjšo lužico, da so se shladili. No, sama se tam še nisem namočila…

Hodimo po rečici, po zelo spolzkih skalah in pridemo do prvega tolmunčka. Jah, nič, tu bo pa treba skočit in se zmočit. No ja, Walter in Simon pred mano korajžno že skočita, nič, na vrsti sem, pa se odrinem še sama in preživim. Jupi! Voda je napolnila neopren in čez nekaj trenutkov se mrzla voda že segreva in postaja toplo po vsem telesu, edino noge so malce hladne, saj neoprenskih nogavic nisem imela, ampak sem pač toliko bolj migala, pa nisem imela hujših problemov s hladom.

In tako smo šli navzdol po toku.

Iz povsem plitve vode smo prihajali v kanjon, kar je pomenilo vedno bolj globoko vodo in pa ožjo strugo.

Pretakanje iz tolmunčkov v tolmunčke, sem ter tja prečenje kakega tolmuna tudi po podrtem drevesu, kakšen višji slap pa smo premagali s pomočjo vrvi. No, kjer smo nekateri izbrali vrv, so drugi vseeno raje skočili.

Potem pa pririnemo do suhega dela (voda je čudežno poniknila), ampak čez nekaj metrov se zopet zasliši bobnenje. Levo opazijo odcep, vrvno ograjo… Verjetno le od tu vodijo turiste, s(m)o predvidevali. Andreja in Urša, povsem premraženi, s pomodrelimi ustnicami, se odločita, da imata dovolj. Pridružil se jima je še  Marko, da ne bosta sami iskali poti po suhem navzdol, tako da smo nadaljevali le še 4-je: Tomaž, Walter, Simon in moja malenkost. In se zopet spustimo po deblu. Tik preden se spustim po deblu,  zamenjam še čelado z Markovo –  njegova ima montirano kamero.

Torej, se spustim po deblu in čakam v tolmunu, kjer pogledujem levo in desno, kje je kako sidrišče, ko mi vsi trije fantje, s katerimi sem še bila v kanjonu objasnijo, da ni nobene rinke, kar pomeni, da je pač potrebno skočit. Cca 4 mestre višine, spodaj pa temno zelena voda. Uf, na vrsti naj bi bila druga., za Walterjem. Pa gledam in gledam… in gledam… pa že skroaj skočim, pa naredim 2 koraka nazaj. Ne ne, to ni zame. Začnem pogledovati okrog, kje bi lahko tudi sama zapustila kanjon, pa takega mesta ne najdem. Nazaj po deblu ne bo šlo, bregovi so tudi prestrmi, ja nič, prav skočiti bo treba. Simon se nato odloči, da mi bo pokazal, da je vse ok in je skočil pred mano. Joj, spet sem na vrsti. Jah, nič, pa dajmo. Skočim. Preživim. Pridem na površje. Mrzla Ledena voda me je tako objela, da sem komaj dihala. K sreči je bil (tako kot je obljubil) Simon takoj ob meni, toliko, da se je moje telo navadilo spet na mraz in da sem lahko zopet normalno dihala. Juhuhu!!! Preživela. Ampak sem se tudi hitro odločila, da ta dan ne bom več skakala – po vseh podobnih zadevah se bom le še spustila po vrvi.

Preveč se mi ni bilo potrebno utrujati, saj je bilo od te točke dalje povsod pripravljeno spuščanje po vrvi. Vedno bolj je bučalo, in vedno bolj sem že bila utrujena in še bolj sem si iz minute v minuto želela, da bi bilo vsega konec.

Marko, ki nas je odpazoval s suhih delov nad sotesko je sporočil da sta samo še dva slapova… Kako sem bila vesela te novice!

In res, hitro sem bila na dnu in kmalu tudi na soncu ob ostalih, počakali pa smo še Walterja in Simona.

Potem pa še kratek sprehod do avtomobila, kjer nas je raztreslo na vse strani – pač smo po tleh razprostrli vse naše mokre cunje.

Nato sta se Walter in Marko odpeljala po kombi nazaj v Nemški Rovt. Potem sta še nekaj klicala, da sta vklopila alarm na kombiju in da se dere, tako da naj bomo pripravljeni, da ko prideta, da gremo čimprej naprej, ker je ne znata izklopiti…

Ko sta prišla nazaj do nas, alarm ni več tulil, tako da smo se v miru odpeljali nazaj proti AMZS-ju.

Kosilo/večerja pri Baronu, nato pa utrujeni vsak na svoj konec – verjamem, da vsi le še spat.

LP, Brina

 

p.s.

Fotke so seveda Simonove. Tukaj jih je še nekaj:

p.s.2

Seveda komaj čakamo tudi filmček.