Četrtek; 15.08.2013

Na sončno četrtkovo jutro smo se odpravili na jamarski tabor. Zbor je bil na ferajnu potem pa proti dajnarski  planini , vmes so pobrali še mene (Peter B.) . in namesto nahrbtnika sem imel kovček, tako da so se vsi smejali 🙂 Ustavili smo se še na sorški planini in napolnili kangle z vodo , nekateri so spili še kofe nato pa je Peter J. vodil naprej do najbližje točke, od tam smo pa s skupnimi močmi spravili robo do koče.  Tam pa se nismo prav nič obirali ampak smo se hitro napravili in šli v jamo, nekateri pa so odšli domov saj so v petek morali v službo…
Jaz, Simon, Nace, Peter J. in Anže smo šli do dna  260-270 m globoko. Marko in Walter pa sta šla zmerit  zgornje dele jame.
Anže in Peter J. sta šla naprej(za nazaj) ,  ostali 3-je pa smo še malo poslikali jamo. Po 11 urah slikanja in plezanja smo okoli ene zjutraj prišli ven in prvo obrali malo borovnic potem pa do koče, bili sm zelo lačni, zato smo bili zelo veseli ko smo videli da so ostali že pekli krompir.
Bilo je zelo fajn, lepo brezno in fajn sem se naplezov 🙂
Še enkrat hvala vsem za prevoz, pomoč in nepozabljiv tabor.

Peter Benedičič


Petek 16.8.2013

Udeleženci tega dne: Marko, Andreja, Anže, Andreja T., Peter J., Aljaž, Nace, Zvonka, Primož, Simon, Peter B.

Po zajtrku je bila večina članov nekako lenobno razpoložena.

Najbolj se je, tako kot vedno, mudilo Petru Jeramu, okoli poldneva pa smo se že vsi zbrali pred vhodom v jamo.

Bili smo razdeljeni v dve ekipi. Prvo smo sestavljali: Andreja T. Simon, Martin B. in Nace. Naša naloga je bila poslikati jamo od meandra pred mercedezom in do vhoda v jamo. Slikanje nam je, po besedah fotografa, kar dobro uspelo.

V drugi ekipi pa so bili: Marko, Anže, Peter J. in Aljaž. oni pa so izmerili zgornje dele jame. Če mi je prav znano pa so zgornje dele jame tudi še malce raziskali.

Iz jame se je vsaka ekipa vrnila posamično. Prva je bila merilna ekipa, ko pa smo bili vsi zunaj smo v taboru pripravili večerjo – špagete. Proti večeru se je v dolino vrnila Andreja in s sabo odnesla še vrečko smeti.

Večer smo zaključili s pečenjem  krompirja in gretjem ob tabornem ognju.

Preživeli lep dan, kar pa po mojem mnenju velja za celotni tabor.

Andreja T.


Sobota, 17.8.2013

V soboto zjutraj smo se izpred ferajna podali na tabor Walter, Robi in jaz. Sobota je bila v znamenju izgubljenih in najdenih stvari. Začelo se je že navsezgodaj zjutraj. Na eni od pohodnih palic mi je manjkala konica, tako da sem jih pustila kar v kombiju. Tokrat nahrbtnik ni bil pretežak tako kot v četrtek, tako da je bila pot do tabora kar prijetna. V taboru so nas naši jamarji  že čakali z jutranjo kavico, mi pa smo jih ogreli z borovničkami. Kar dobro so zgledali, in celo  piva ni še skoraj nič manjkalo. So ga hranili za sobotni piknik, ki se je obetal zvečer. Kljub temu so izgubili mobitel in nož.

Počasi smo se najedli in v miru pripravili za spust v jamo, le Walter in Robi sta malce pohitela, saj sta namerala čisto do dna jame. Marko in Pero naj bi merila zgornje dele,  Simon, Peter (po novem Mrtn), Andreja in jaz pa smo se namenili nekje do globine 170m z namenom, da najdemo torbico s tamponi, ki jo je Andreja izgubila v  jami prejšnji dan. Spotjo smo izgubili še vžigalnik in žemar, pa smo potem oboje tudi našli. Seveda smo na koncu  tudi pomagali Markotu in Perotu pri merjenju , če ne drugače, s firbcanjem, in pa s transportom res težke prasice iz brezna (Mrtn).  Po cca 6ih urah smo drug za drugim prilezli ven  in prijetno utrujeni polegli na toplem sončku. Zunaj so nas že čakali Nacetovi 3-je in Aljaž, ki so se zjutraj  z veseljem javili, da peljejo Walterjeve pse na sprehod do Ratitovca. Vmes so enega psa (Nalo) seveda zgubili, da so ga potem lahko eno uro iskali, a na koncu je Nala našla njih. Na tej točki so se pa Naceti kar precej oddahnili.

Lačni in žejni smo odšli do tabora, kjer nam je Anže ta čas že zakuril ogenj, tako da na slastne čevapčiče ni bilo potrebno dolgo čakati. Vmes se najdeta  mobitel in nož.  Andreja in Mrtn sta uspešno opravila društveni izpit in bila tudi primerno krščena. Auuuu, še mene je zapeklo. Utrujenost in prijetna družba je naredila svoje, tako da se mi kar ni dalo domov tako kot sem načrtovala. Bom kar prespala v koči v Markotovi spalki, on pa je namesto mene odšel domov z Walterjem in Robijem. In ko smo ob kurjenju ognja prešteli vse zvezde, ko se nikakor nismo mogli zedinit, ali so za v jamo boljši škornji ali gojzarji, ko nam je Anže poskušal prodat neoprenske nogavice in kape za pod čelado, ko si je Pero zaželel  kapo za po licih (??), ko je Simon odplesal svoj YMCA, ko se je Aljaž še kar bal da bo krščen,  potem smo pa kar precej utrujeni popadali v svoje spalke. Razen mene, ki sem morala kar visoko zlesti vanjo, na gornji pograd.

In sonček nas je prebudil v prelepo jutro. Ne, ni bil sonček, Zvonka je bila, s polno džezvo omamno dišeče kave. In vse smo našli, kar smo izgubili. Danes doma v veži tudi konico od palice. Samo kaj mi bo  zdaj ko pa palic nimam.

Polona O.