Dober dan 🙂

V nedeljo, 17.7.11, smo škofjeloški ajmrčki (Marko, Tomaž in moja malenkost) in en Kranjčan (Robi Bear) izkoristili še vedno postavljene štrike v Breznu pri Leški planini, kjer so 14 dni prej kranjski ajmrčki organizirali dan odprtih vrat. Baje uspešno, baje s štriki tudi na vhodu v brezno, kateri naj bi bil ŠE VEDNO TAM!! A glej ga leškega medvEda…štrika na vhodu NI BILO… Verjetno ga je medvEd odnesu!! Glede na to, da mi je bilo od vseh 243-ih ovinkov precej slabo in da mi je ob pogledu na vhodno brezno brez štrikov rahlo zapiskalo v glavi, sem se usedla pod prvo drevo in pojedla čokolado za pomiritev. Čokolada vedno pomaga, tudi tokrat ni razočarala 🙂 Medtem so fantje skovali načrt, kako bomo rešili situacijo »BREZ ŠTRIKA«. Verjetno ni potrebno poudarjati, da s seboj nismo imeli drugega kot 3,2 m vezalk… Kar naenkrat je Robi skočil na drevo, kjer so viseli štriki od gugalnic. Čez 2 min je bil že 30 m visoko…madona, človek bi si mislil, da vsak dan gleda Survival serije…no, Bear Grylls se lahko kar skrije…saj Robi Bear pleza ko medvEd!

Na vhodu smo tako trikrat prepenjali, smo pa varno prišli do opremljenega dela jame. Na ene -20m smo srečal Žabo Kamikazo…sicer še živo in v enem kosu…vendar glede na to, da je bila brez žemarja…verjetno ne bo več dolgo. Nadaljujemo s spuščanjem, ki zame sicer ni bilo ravno najlažje, glede na to, da sem mogla skos »drkat« štrik, da sem se sploh lahko spustila. Iz neznanega razloga sem bila tokrat tudi s karakterjem vred še vedno prelahka.

Pridemo do tako imenovanega Mercedeza…nazadnje, ko sem jaz videla Mercedez, je sicer zgledal kar precej drugače, ampak pustimo fantom veselje in pustimo domišljiji prosto pot 🙂

Kar hitro smo se spuščali in že smo prišli do prve in potem do druge dvorane. Bel lulč`k na dnu dvorane je res veliiik…vredno ogleda :)…še lepši je pa cca 6m visok stlaktit in 5m velik stlagmit, ki si rasteta nasproti in bosta enkrat ….upam…stebričk :).

Pri kapniku, nekje na -320m, smo pomalicali in se psihično pripravljali na žemarjenje. Medtem ko sem jedla energijsko ploščico, je začelo dišati vseh sedem Robijev snedvičev….in spet sem se tolkla po glavi, zakaj nisem s seboj prinesla klobase 🙁

Tomaž je šibnil naprej, medtem ko smo mi še malo počili. Nabrala sem še nekaj lepih barvastih kamenčkov…ki so potem zunaj vsi zgledali enako…United colors of Benetton so se tokrat vse združile v grdo sivo 🙁

Za Tomažem sem bila za žemarjenje na vrsti jaz, za Mano Robi, zadnji je bil Marko. Ker je Robi ene parkrat malo čakal, da sva se midva s Tomažem skobacala naprej, je izkoristil za malico..ob vsakem počitku je namreč zmazal en snedvič!! Mogoče je pa v jezerskih klobasah kaj takega, da greš pol bolj hitro po štriku navzgor 🙂

Na koncu se je žemarjenje..kot ponavadi…že malo vleklo in smo komaj čakali, da bo konec. Robi Bear je rekel, da je do konca samo še 6 štrikov…sicer jih je bilo 8, ampak ok :)…kar je pomagalo, da smo stisnili še zadnje atome moči in prilezli ven. 3 m preden sem se dokončno izpela, sem se še enkrat fajn nabila direkt v koleno; verjetno bi bilo čudno, če bi tokrat iz jame prinesla samo 7 modric…

Jama je vsekakor vredna ogleda in splačalo se je malo potrpet…300m brez kondicije vendarle ni kar tako:)

Po zaključeni akciji sva z Markotom letela še na pikpik, kjer sva pojedla čist in vse lepo po vrsti, kar so dali na mizo 🙂

Doma sva pa samo še padla dol 🙂

Baje je imel tudi Toamž v ponedeljek regeneracijo :), no, Robi Bear je pa verjetno razžagal en 3 kubike drv..to je..PO službi 🙂

Super akcija, odlična družba, ravno fajn vreme…edino…večkrat sem si zaželela, da bi vsi trije fantje imeli kakšen OFF gumb, kjer bi se jih vsaj za kako minuto dalo mal izklopt…ker kolk pa to govorijo…ja, hujš k babe…ampak popoldne pa vseen ni dežval 🙂

Dijo, dijo 🙂