Kaj naredi predsednik prvo, ko pride iz dopusta? Ozmerja me, zakaj še ni članka na netu!?!?! No, naj mu bo …

Kot sem nas že hvalil preko mailing liste, nam je uspel preboj v Breznu na Malem Lubniku. Sicer bi rekel z veseljem, da smo sedaj že na -120m, ampak po zadnjih “urinih” meritvah, dolga leta misleč, da smo na -97m, očitno nismo še bili tam. Smo pa sedaj 100% pod -100m!

Soboto zjutraj poberem Walterja z njegovim 2-sedom … hja, Sorry spet počiva na parkplacu 🙁 … se opraviva na ferajn po nekaj robe, predvsem pa bencinarco. Priduži se še Peter in skupaj odrinemo. Aja, Peter je še mlad in nor, pa se je odločil, da bo šel do jame iz Vincarškega mostu, midva z Walterjem pa z bencinarco pa iz Gabrovega. Predenj se vsedemo v avto mu še rečeva; “Saj boš videl ruzake pred vhodom in kar pridi za nama …”.

Poti ne bom opisal, ker se je Walter pač že-ta-ne-vem-kateri-ć izgubil … Pred jamo naju čaka Peter! Pred jamo naju čaka Peter, že nekaj časa!! Pred jamo naju čaka Peter že 20 minut!!! Sicer mu nisva verjela, ampak glej – čemu bi nam lagal. Skočimo v kombinezone, Ptra za kazen obloživa s bencinarco in skočimo na “stari” podenj. Voda se sliši že iz zgornjega brezna, bliži ko smo podnu, manj se nas sliši, ker se bolj in bolj voda oglaša. Sicer en “nikakav” potoček, ampak žubori pa ko Neretva. Na srečo odteka v kontra stran, kjer je treba širiti, toda tudi tam kjer se širi, voda nekje pronica in zaliva hrbte rovokopačev. Dobre pol urce … ali pa slabo urco – kar se bolje bere in evreka – pod nami zazija odprtina. Celo z opremo se da skozi, tako je velika. Najprej jaz, ker so mi za trenutek noge zabingljale v zraku, sem poprosil, da če že grem v vertikalo, naj mi data možnost, da se privežem na kak konec vrvi. Želja izpolnjena, jaz na polički in p’hnem kamenj nekaj metrov nižje.

Podata mi preostanek vrvi, zavoro in se spustim še tistih nekaj metrov. Izpnem zavoro in jo Walter potegne nazaj .. hja Gorenjci pač, naj se samo ena zavora rabi! Jaz pa že poskakujem po novem pdnu sem ter tja. Dva luknji v tleh, eno prečenje nekaj metrov nad tlemi in kajlasta razpoka – to bo potrebno pogledati. Izberem najlepšo zadevo – luknjo v tleh. Skozi, levo, počep in že čepim nad drugim robom. Vem da se moram vrniti, ker nimam vrvi, ampak premišljujem, če povem Walterju, k vem da bo ona tišal dol. Valda mu povem! Valda tiši dol!! No, nekako spleza tistih nekaj metrov in je že na dnu, kjer ga pričaka vodoraven meander. Na srečo z eno lusko za odbiti, tako da ni tišal še tja notri. Zleze ven, jaz pogledam še drugo luknjo v tleh, ki se konča. Ostaneta še 100% kontrola kajlaste razpoke in mogoče prečenje razpoke. Verjetno ni nič, ampak v jamarstvu verjetnostni računi ne držjo.

V meandru je Walter opazil kobilice, katere se navadno zadržujejo nekje v bližini površja (po besedah Bojana in Uroša – naša žužkologa, a sta žužkoslovca???). Tako da … hja nič nam rekel, bomo videli naslednjič.

Bojan je dobro zapisal v emailu …

… ko sem 22.4.1989 tam odvalil nekaj večjih skal (nisem iskal jame, pač pa hrošče), se je naenkrat odprl rov. Takrat si nisem mislil, da je tudi na Lubniku možno priti tako globoko …

Sedaj sem šele videl, da bo čez 11 dni, 23 let od odkritja vhoda v BnNM … zadnji cajt potem, da smo nekaj naredili 🙂

Plani za naslednjič;

  • v jamo se tlačiti in raširiti vhod v meander in najti izhod 🙂
  • jamo ponovno zmeriti, da se določi kje je ta točka s kobilcami in
  • s pomočjo dveh skupin (jama in teren) z žolnami poiskati/locirati meander zunaj na terenu

… toliko časa sem Dolence zaj******, da smo tudi mi drek najdl …

LP, Marko :ugeek: