Na Prešernov dan smo šli v najglobje brezno v Lubniku. Parkiramo pri vešterskem mostu in po grebenski do jame. Naš namen je bil preizkusiti če se lavinska žolna v jami sliši z lavinsko žolno zunaj. Za komunikacijo s površjem smo imeli pripravljen jamski interfon. Z Robertom se počasi pripraviva za v jamo, Marko in Peter pa pripravita žolni in zunanjo enoto interfona. Itak, interfon ne dela. Dogovorimo se, žolno odložim na koncu rova v najnižji točki in jo pustim delovati med 11 in 11,30 uro. Hitro sva na končni točki počakam na dogovorjeno uro, vklopim žolno in greva malo po jami. Opazujeva razpoko, ki smo jo že na zadnji akciji in se odločiva – greva sa mal pajsat. Jaz grem po zgornji, Robert pa po spodnji. Prebijava – pajsava se eden nad drugim. V moji višini se neprehodno konča. Robert pa nekaj protestira da ne more naprej. Počasi se spajsam do njega in vidim da bo potrebno, resnično, opremiti. Ja prov no, pa še pridemo. Ura se je že bližala dogovorjeni, grava nazaj do žolne, pospraviva in nazaj ven. Vsaka stvar je za nekaj dobra, če bi interfon deloval nebi šla pogledat tisto razpoko. Vode je bilo kar veliko. Zunaj že znana slika, umazana ko prasca. Marko in Peter povesta, zasutega v jami nista našla. Predvidevamo da je buhtelj – breg vseeno predebel. Preoblačenje, Marko nekaj jamra, da ga v noge zebe, ko je pa bolj poletno ubut 🙂 . Poiskati gremo še dihalnik, ki smo ga opazili že v lanski zimi. Uspešno najdemo še to, kar prijetno piha. Robert odmakne dva večja kamna, pokaže se dovolj velik vhod vendar opremo imava samo jaz in Robert, pa nobenemu ne diši oblečt tistih mokrih, blatnih, smrdljivih cunj. Marko pobere koordinate, malo označimo in počasi proti dolini. Zaklljuček pri sarajevskem Valterju.

Peter je nakaj slikal, ko dobimo kakšno fotko pa še to objavimo.

Udeleženci: Marko, Peter, Walter in Robert – Jezrjn

Zvečer pa še na Stari vrh – turno.

 

Evo, moje fotke! Peter