Včeraj me je ob 07:30 pobral Robert K. iz Jezerskega in se odpraviva proti Walterju, kjer se vsi trije zbašemo v njegov kombi. Točno ob 08:00 pridemo pred ferajn in tam nas Vinko čaka že 50 min!!! … verjetno se je bal, da bo zaspal in je prišel “malo” prej.

Poberemo opremo, kar je Walter še ni pobral v četrtek, Vinko v naš kombi in proti Vešterskemu mlinu. Tam se otrpamo s transrpotkami in ker Vinko ni imel nobenega pametnega nahrbtnika ali kar koli za nesti, mu je Walter odstopil oranžno transportko, da je lahko vanjo dal svoje kose opreme. Aja, seveda je bencinarca ostala v orančni transportki. Celo pot do jame je Vinko nekaj bentil, ampak nihče od nas ni toliko razumel Nemško, da bi ga razumeli, zato smo mislili, da so to neke vrste spodbudne besede.

Toda, uspelo mu je! Na pol poti sem imel že občutek, da bo vrgel vse skupaj po bregu in da 100% ne bo šel v jamo … a me je preseneteil in skoraj prvi bil napravljen. Razen seveda Walterja, ki je verjetno že z opremo štrartal od kombija. No, po nekaj krepkih vicih, suhih slivah, domači čokoladi in Vinkovih nemško-štajerskih prigodah, se končno odpravimo v jamo.

Walter prvi, nato Vinko, Robi in jaz. Walter in Robi sta imela čez Vinka, jaz pa štetje netopirjev. Dol čez je kar šlo. Vinko je šele na -90 prvič pojamral v smislu “a tle skozi!?!?!” … pa je baje skoraj padel skozi. Potem pa meander. Če ne bi Vinko videl Walterja, kako “z lahkoto “laufa”” skozi menader Z BENCINARCO V TRANSPORTKI, bi se verjetno obrnil. Pa mu je bilo potem malo kasneje žal, da se ni. A se ni mogel, ker za vrat mu je dihal Robi, jaz sem pa tudi zadaj bil, ker je vrvno ograjo podaljševal. Da, od brezna, do kamor smo prej plezali in vedno govorili, da tole ni ravno najbolje, smo celo 2x potem naredili/podaljševali prečko, da sem sedaj jaz zadovoljen! Pa kolikor sem videl, so se vsi z veseljem priklopili nanjo. A o tem kasneje …

Walter je že na dnu druge dvorane, Vinko na koncu prečke, Robi mu pomaga na vrv, jaz se pa matram z dvo metrsko vrvjo narediti 3 metrsko prečko. Žal ne uspe, zato naredim kolikor lahko in pri spustu v dovarno preverim ostanek vrvi na dnu, te se na podlagi tega odločim, da bomo od tukaj vzeli tisti meter vrvi.

Gremo v akcijo! Robi popravljat ledico, Vinko se tlačit v eno razpoko, Walter pa v meander. Pripravimo orodje in začnemo ropotati. Vse lepo in prav, če po nas ne bi teklo, kapljalo, curljalo, brizglo, … in posledično so nastajale tudi težave pri vrtanju. Izvrtan prah se je takoj spreminjal v “beton” in pogosto je bil problem ven dobiti sveder. V glavnem kake 2 uri se nekaj matramo, sprobavamo in nekaj celo naredimo. Toda v mislih je bila bolj ideja, da naslednjič prinesemo eno 2×3 m cerado in malo višje preusmerimo ta tok vode. Čeprav je bila jama v vhodnih delih “suha” je bilo tukaj kar precej vode. Očitno prihaja od nekje drugje.

V menadru pustimo eno 30-tko in nekaj sidrišč, ter se odpravimo ven. Najprej Walter z bencinarco in tudi popravi oz. dokonča prečćko, nato Vinko, jaz in Robi. V meandru Vinkotu nekaj grozimo z vazeljinom in očitno je pomagalo. Nekaj Nemških spodbudnic in že je bil zunaj. Zmatran, a srečen! Jaz sem v meandru 2x okusil žnoro od transportke v pantinu, v najbolj kočljivem položaju, a tudi to je minilo. Še malo pretikanja in že smo zunaj.

Jaz sem še vedno štel netopirje in ker sem bil prepričan, da ostali niso videli tega kar sem jaz, sem zunaj povprašal če so jih kaj videli. Walter “vseh” 8, Robi 4 plus en k je letu, Vinkotu so pa skoz pred očmi letal … se pravi nobenega … aja, vsi smo enega videli, ker je bil pri prvem sidrišču v nasprotni steni, kjer smo morali paziti nanj. Nihče pa ni opazil, recimo na polovici višine prve dvorane, proti jugu, se pravi desno proti tistemu “oknu”, kjer je bil m2 črn od netopirjev. Je treba drugič pogledati od spodaj, toda lahko rečem da je bilo tam preko 30 netopirjev … mogoče tudi 50, manj kot 1.000 pa sigurno.

To je to, zunaj vsi lepi ko prasci, vreme je držal, tako da se preoblečemo, pojemo Robiju temno čokolado z lešniki in via dolina. Na ferajnu vržemo starega-novega člana ven – Vinko je plačal članarino šele, ko smo prišli nazaj pred ferajn … očitno mu potem vseeno ni bilo tako hudo. In vsak svojo pot … lepa, lahko bi bila bolj, a vseeno uspešna akcija.

 

vir: geopedia.si

BnML je po naših podatkih najglobje brezno v Občini Škofja Loka!

 

LP, MarkoCool