Noben se noče spisat, bom pa jaz 🙂

Prejšnji četrtek smo se v dveh skupinah odpravili v naglobje Lubniško brezno – Brezno na Malem Lubniku oz. krajše BnML. Prva jamska skupina, Walter in moja malenkost, ter druga jamska skupina Simon, Nace in Anže. Z Walterjam sva imela plan pogledati brezno, ki ga je na zadnji akciji odkril Robert (DZRJ Kranj). Simon & Co. pa fotografirati jamo, ker smo oddali članek za Loške razglede.

Dobrih 15 m puzanja v razpoki naju je z Walterjem pripeljalo nad cca. 15 m brezno. Katerega opremiva in se spustiva na dno. Dno polno skalnih blokov, med njimi pa miljavžent prehodov. Jaz skočim po skali proti vrhu in ugotovim razsežnost dvorane, Walter pa izgine v nižje predele dvorane. Po nekaj minutah ugotoviva, da brezno pustima opremljeno, ker nas čaka še nekaj dela.

Pri povratku slišiva fotografsko skupino s katero se srečamo ravno pred tem novim delom. Malo izmenjamo informacije in gremo vsak svojo pot – z Walterjem ven po zunanjih opravkih, fotografska skupina pa poseže po opremi in presvetli jamo.

To je to … obe delovni skupini sta uspešno zaključila načrtovano in zvečer ob pivu in Coca-Coli še rečemo z ostalimi člani društva.

LP, Marko 😎

 

P.S.

Sem bil okregan, kaj je ta vrteča se posušena veja … brez opisa. No, to je pa profil jame, recimo v 3D. Tam gori je vhod, tista zadnja, najnižja štrleča veja, so pa najnovejši konci.