Že dolgo, dooolgo nazaj smo bili na podih pod Škrlatico, kjer se nam je odprlo kar nekaj jam. Nazadnje sva bila pa z Walterjem gor ene 4 leta nazaj in sva opazila luknjo v steni. Takrat je Walter splezal do nje in je videl, da potrebujemo ene 10 m vrvi, da se pogleda in izmeri še eno manjše brezno notri. In tako … smo se prejšnji vikend odpravili gor Walter, Robi (DZRJK), Andrej S. in jaz. Andreja z namenom, da skoči malo po hribih, mi pa da pogledamo še eno »80 metrco«, katera še ni bila izmerjena iz zadnje akcije in to jamo v steni.

Petek popoldan se odpravimo iz Kranja in drvimo proti Vratom. Vedeli smo, da bomo v temi prišli do bivaka, toda upali smo pa vseeno, da čim manj metrov prehodimo v temi in z lampo na glavi. Na rame damo (pre)težke nahrbtnike in že grizemo kolena proti bivaku. Jaz sem opazil, da sem imel to srečo, da sem ravno toliko pozabil, kaka je pot, da sem se jo samo sproti spominjal in nisem imel pred očmi slike, kaj bo čez 100 metrov. Tako, da me je vsak, cel, skoz … kakor koli … klanec kar lepo presenečal, vse do vrha. Jaz sem še veselo snemal na poti do bivaka, kar je pa v večina primerih bil izgovor, da sem lahko malo oddahnil. Robi in Walter sta bila pri bivaku v 2,5 ure, jaz pa kako minuto manj, kot je markirano – 3 ure. Tako, da sem se vseeno potrepljal po ramah in bil kar zadovoljen s tem časom. Seveda ne pozabimo, da so nahrbtniki bili krepko otovorjeni. Ne mine 10 min po mojem prihodu, ko pa prileti, dobesedno prileti! Andreja za nami v 1 uri in 45 min!! Mislim, da sta tudi Robi in Walter kar malo utihnila. V bivaku sta bila že en par, mi štirje in Coca – Cocal (za tiste, ki še ne veste – to je pes). Se preoblečemo, midva z Robijem še nekaj slikava okoli bivaka, pojemo in se počasi odpravimo spat. Tisti par je samo gledal, kaj smo vse mi vlekli iz nahrbtnika; domač češnjev paradižnik, pohančki (majhni koščki paniranega piščanca), klobase, arašidovo maslo, mladi sir, … ni da ni! Miza se je kar šibila pod dobrotami. Seveda nismo bili Gorenci in smo jima z veseljem ponujali. Saj cilj je bil samo eden – čim več pojemo, manj bomo nesli nazaj v dolino!

Drugi dan se šele/že ob ene 7:00 skobacamo iz spalk. Malo jutranje rekreacije z WC papirjem, zopet obilen zajtrk, pakiranje, kalibracija Distota in pičimo najprej pogledati tisto malo jamo v steni. Aja, Andreja se je pa odločila kljub megli, da gre proti Škrlatici. Jaz še pakiram, ker sem kalibriral Dista, ko sta Walter in Robi se že zaplezala. Dobro, da se je megla toliko dvignila, da smo se na ene 100 m videli in da sem izpred bivaka usmerjal kje je tisto okno v steni. Že na ne preveč lepi steni, se gresta zaplezat! Ampak konec je bil dober in ravno, ko sem prišel še jaz pod steno, sta bila tudi onadva že v vhodnem delu jame, tako da sta mi vrgla dol vrv in sem lahko lepo priplezal do njiju. Vmes pa, ker sem pač bil varovan, še malo posnel.

Nekaj metrov vodoravnega rova, na desno polica in brezno. Jaz sem že bil napravljen, tako da je Walter privezal vrv, jaz pa skočim dol pogledat. Že po nekaj metrih, ko lahko pogledam čez rob, vidim da je brezna več kot 10 m. Se pustim do prve dobre stojne police in sporočim Walterju, da naj mi da še malo vrvi … zaradi varnostnih norm, bom ta del, kako smo vrv podaljševali, raje izpustil … Se spustim še malo nižje in ponovim postopek. Stopim na polico, se zakajlam, sporočim, da je vrv frej in pride še Robi do mene, Walter podaljša vrv že drugič. Se z Robijem spustiva še nekaj metrov nižje in takoj sporočiva, da potrebujeva še ene 10 m vrvi, pa naj magari uporabi vezalke. No, kaj je gor nastalo ne veva, ampak dobiva iskano dolžino vrvi in se spustiva še čez zadnjo stopnjo. Tukaj pa konec. No, razen dve manjši luknji tam pri tleh. Slečem pas in izginem v eno. Čez nekaj časa privriskam nazaj, da naj kar prideta za menoj, da je prav lušten meander. Meander se je po nekaj 10 m ustavil, ker je z levega konca, nekje iz površja prineslo večjo količino šodra in ga zasulo skoraj do stropa. Prepih je, vidi se pa tudi nekaj metrov. Ker smo imeli ta dan v planu še eno jamo, tukaj zaključimo in jo popihamo ven. Pomerimo samo glavne vizure in smo ugotovili, da smo s 30 m vrvjo prišli 50 m globoko in da je na dnu tega brezna še ene 30 m meandra – vrnemo se zagotovo!

Pridemo ven, se odpravimo proti bivaku, da se malo okrepčamo in potem naprej do naslednje jame. Ravno, ko smo odhajali iz bivaka, nas je še Andreja dohitela in smo potem skupaj šli to tiste »80 metrce«. Splezamo do vhoda, Walter in Robi skočita v jamo, jaz pa visim na prvem sidrišču s svinčnikom in zvezkom v roki, ter si zapisujem vizure. Izkaže se, da je na uro izmerjena »80 metrca«, res 80 m globoko brezno. Razopremimo, spakiramo nahrbtnike pri bivaku in se okoli 18:00 odpravimo nazaj proti dolini. Zopet smo lovili, da ne bi bilo potrebno uporabljati čelnih … in jih tudi nismo, razen za zadnji kader pri snemanju … ker smo v dolino prišli v 1 uri in 20 min … noge so me bolele še nekaj dni zaradi tega bezlanja.

To je to! Aja, pizza, pivo, Coca-Cola (pijača, ne pes) so sedli kot že dolgo ne, tuš in postelja pa tudi.

Bivak, kmalu se zopet vidimo! … pa varno po jamah, Marko Z.

Udeleženci: Andreja S., Walter Z. (s Coca – Colo), Robert K. in Marko Z.